2014-11-04

SLOVENSKE NOVICE, 05.11.2010                      PRIČEVANJA

Avtor: Mihael Korsika Foto: Marko Feist

»Hilda Tovšak je le nadaljevala staro prakso«, je prepričan Marjan Mljač

Z gradbišč v Zagrebu in Jekaterinburgu naj bi v začetku devetdesetih let izpuhtelo štiri milijarde takratnih tolarjev.

VELENJE – Po besedah danes upokojenega 65-letnega gradbenega inženirja Valentina Tuka, ki je v velenjskem Vegradu delal kar 35 let (upokojil se je pred petimi leti), podjetja ni začela izčrpavati Hilda Tovšak, temveč že njen predhodnik Muharem Bolić. Tuk je bil ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let vodja gradbišča v Zagrebu in pozneje v Jekaterinburgu v Rusiji in je nadrejenim povzročil kar nekaj sivih las, ker je opozarjal na hude nepravilnosti, ki so se po njegovih besedah dogajale z vedenjem takratnega direktorja Vegrada Bolića.

Izpuhtele milijarde

Tuk je veljal za uglednega in sposobnega gradbenega inženirja v Vegradu, zato so mu zaupali zahtevnejše projekte. Ko so ga konec osemdesetih let poslali za vodjo gradbišča v Zaprešiču pri Zagrebu, pa je padel v nemilost šefov. Zakaj? Ker je opazil očitne nepravilnosti in začel opozarjati na njih.

»Dogajale so se čudne stvari, z gradbišča je izginjalo vse, kar je bilo mogoče odpeljati. Armature, cevi, radiatorji, plinski bojlerji, izginilo je tudi 20 kubičnih metrov konstrukcijskega lesa za streho,« se spominja Tuk. O tem je obvestil policijo in tudi neposredno nadrejenega Milana Pokorna. Ker konstrukcijskega lesa za streho potem sploh niso namestili, je bila s tem podjetju povzročena ogromna gmotna škoda. »Ob prvem snegu je namreč začela streha puščati, sanacija pa je stala več 10.000 nemških mark,« pravi Tuk. Njegov strogi nadzor nad dogajanjem pa ni bil pogodu nadrejenim.

»Videlo se je, da jim moja radovednost ni ustrezala,« je povedal. »Ko sem vztrajal pri tem, da se zadeva razišče, so se mi obesili na plačo, tako sem je dobil zgolj 50 odstotkov,« je dodal. Še pred tem je imel Tuk sestanek z vodstvom podjetja; po njem je odstopil kot vodja sektorja gradnje, saj po njegovih besedah ni želel sodelovati »pri tej lopovščini«.

Pritiski na Tuka pa so se samo stopnjevali. Vegrad mu je namreč plačeval šolanje na fakulteti za gradbeništvo v Mariboru, ko pa je preveč vrtal, so mu po njegovih besedah celo pisno prepovedali, da bi nadaljeval študij. »V dogajanje se je vpletla tudi Tovšakova, ki je, kljub temu da sem končeval študij, že izdala odločbo, da moram oditi na delovišče v Nemčijo. To sem odklonil,« zatrjuje Tuk.

Zadeva je hitro potihnila, nato pa so ga poslali na gradbišče v Jekaterinburg, kjer pa je spoznal, da očitno izginjanje materialov in tudi izdaja fiktivnih računov nista bila stalna praksa le v Zagrebu, temveč tudi v daljni Rusiji. Kot vodja gradbišča je imel tudi tam popolni pregled nad gradbenim materialom in stroški. Nekega dne je na mizo dobil v podpis račun za 860.000 dolarjev za dela, ki naj bi jih opravil neki zasebnik. »Ker računa nisem želel podpisati, so mi mirno povedali, da me bodo pač zamenjali, kar se je tudi zgodilo. Po dve milijardi takratnih tolarjev sta manjkali tako v Rusiji kot na Hrvaškem,« trdi Tuk.